Ko sva se lansko leto z življensko sopotnico odločila za investicijo v novo vrhunsko mobilno žago ameriškega proizvajalca Wood-Mizer, so se izpolnile tiste prave želje iz otroštva. Imeti žago, delati z naravnim bogastvom kot je les, biti v naravi in vonjati svež les …. ja, to je tisto pravo.

Rečem lahko, da imam že od nekdaj dve želji: prva in daleč najpomembnejša še danes je ljubezen do letenja, letal in letalske tehnike. Druga pa je tista, ki je omenjena že na začetku članka, torej imeti svojo žago.

Verjetno ima ta želja tudi “gensko preddispozicijo”, saj sta bila pra dedek in pra pra dedek gozdarja, holcarja oziroma kakorkoli so že poimenovali te ljudi 150 let in več nazaj.

Težke razmere na eni strani in obljubljeno boljše in “lažje” življenje na drugi strani so pripeljali do tega, da se je družinska tradicija gozdarstva prekinila. Družina se je preselila v rudarske kraje, natančneje v Trbovlje, in se namesto gozdarstva začela ukvarjati z rudarstvom. Temu je sledilo postavljanje novega doma, snovanje družine itd.

Prvo srečanje z žago in prvi koraki v svet žagarstva pred 25 leti

Pred približno 25 leti je v nekem naključnem trenutku prišla priložnost, da za relativno mali denar odkupimo žago za razrez hlodovine. Seveda so bila moja pričakovanja o žagi takrat neprimerno večja od kasnejše realnosti. Predstavljal sem si, da gre za “pravo žago”, se pravi tračno žago z velikimi kolesi, pravimi primeži itd. Seveda temu ni bilo tako in žaga, ki sem jo videl, je bila pravo nasprotje.

Starejši gospod me je, kot čistega neuka, podučil, da se tej žagi reče “gater žaga”, da ima en list, ki ga žene kolo in preko ekscentra vleče žagin list sem ter tja in na ta način reže les. Mene je seveda zanimalo samo to ali lahko žagam z njo ostrešje (“rušt”) za  gospodarsko poslopje (ravno takrat smo prenavljali eno poslopje, denarja za nakup lesa in žaganja seveda ni bilo) in če lahko deluje na 1-fazni elektro motor. Odgovor je bil pritrdilen in želja po imetju žage je prevladala razum. Žaga je bila kupljena in odpeljana domov. Že takrat je imela žaga za seboj vsaj 30 let, kar pomeni, da danes žaga šteje vsaj 55 let.

Začelo se je spoznavanja naše “gater” žage z vsemi lepimi in manj lepimi izkušnjami. Sprva izkop in betoniranje malih betonskih stebrov, polaganje in varjenje tračnic po kateri se žaga premika na način, da jo ti potiskaš naprej, nastavljanje mačkov itd. Po enem tednu je končno prišel čas, ko smo prvič zagnali žago, nanjo položili prvi hlod smreke debeline “neverjetnih” 25 cm in odžagali prvi rez.

Joj, ko bi videli kakšno navdušenje je bilo to, ko se je prvi hlod smreke spremenil v špirovec za ostrešje. To, da je bil špirovec na eni strani 2,5 cm ožji kot na drugi strani sploh ni motilo, da o žaganju kakšnih desk in plohov niti ne razmišljamo. Tudi to ne, da je bilo potrebnih skoraj 45 minut  za razrez “boge” smreke, še manj, da je bilo potrebno težko žago (cca 250kg) po vsakem rezu na roke potisniti nazaj po bregu.

In tako smo žagali par dni in kaj hitro spoznali, da gre zadeva zelo počasi in da bomo ob takem tempu razžagali les za ostrešje gospodarskega poslopja verjetno šele po 14 dneh 🙂 . Ena od ključnih omejitev je bil absolutno podhranjen 1-fazni elektro motor,  ker 3-faznega elektro priključka ni bilo možno dobiti. Ker pa smo vztrjani in trmasti, smo za določene težave našli rešitve.

Je rešitev podhranjenega elektro motorja žage kultna kosilnica BCS?

Nekoč je imela skorajda vsaka kmetija doma še danes zelo priljubljeno kosilnico BCS, katera je za lasten pogon uporabljala mislim da ACME-jev motor, cca 7KM. To je bilo v primerjavi z elektro motorjem na žagi kar 5x več moči.

Motor sva z očetom odstranila iz kosilnice, naredila novi nosilec, ga zavarila na žago in motor montirala nanjo, potem pa … Akcija!. Razlika je bila očitna, saj je žagin list zarezal v smrekov hlod vsaj 3x hitreje kot prej. Z očetom sva si po prvem metru žaganja v stilu risanke “A JE TO” segla v roke … mojstra pač 🙂 .

Že sva mislila, da sva zadevo rešila, ko sva opazila, da se sama žaga zaradi tresenja motorja preveč premika. Hlod je sicer bil razžagan precej hitreje, samo kaj, ko je bil špirovec takšen, da je imel več “valov” kot nizki val salonitne kritine (salonitke) iz Anhovega 🙂 .

Torej je sledila nova dodelava žage, kaj pa drugega.  Nanjo sva  obesila cca 100 kg uteži, kar bi naj žago obtežilo ter jo stabiliziralo in rez žage bi naj bil za silo dober … 4 cm gor ali dol pravijo 🙂 . In res je bilo boljše, špirovec ni bil več tako valovit kot prej.

Mislim, da sva razžagala nekje 3 hlode, ko so začeli zaradi obtežitve žage pokati betonski stebri in posledično vodila 🙂 . Za silo sva sanirala poškodbe, odstranila pol uteži, zmanjšala obrate na motorju od BCS-ke in res počasi v par tednih razžagala hlodovino za ostrešje. O kvaliteti razreza sedaj ne bi razpravljal, saj je streha vse prekrila 🙂 .

In stanje po 25 letih?

Prejšnji teden pa je prišel čas, da se naša stara – prva žaga “poslovi”.  Ob tem so na plan prišli spomini na dogodke ter zgoraj zapisane peripetije. Zgodbe, ki so pomagale graditi naše podjetje, nekaj, kar je sanje spremenilo v resničnost. Na mestu, kjer se je zadnjih 25 let nahajala žaga, sedaj gradimo večji prostor za zračno skladovnico.

Žago smo naložili na prikolico in jo odpeljali na DINOS za staro železo.

Danes sva ponosna lastnika podjetja DAJK in nove žage za razrez hlodovine, še več, mobilne žage, s katero pridemo neposredno k strankam na teren. Nič več truda pri nalaganju hlodovine na voz, nič več klicanja in čakanja na prevoznika, ki bo peljal les na žago, nič več stroškov prevoza na ter iz žage.

Sedaj se celoten postopek razreza hlodovine izvede pri stranki ob dogovorjenem terminu. Stranka sodeluje pri razrezu, saj pred razrezom vsakega hloda pove, kako želi, da hlod razrežemo in kar je  tudi pomembno, stranka je prepričana, da je ves razrezan les resnično njen. Poudariti pa je potrebno tudi, da je z mobilno žago hlodovina razrezana kvalitetno (govorimo o odstopanju do maksimalno 2mm) in cenovno ugodno.